1 {Načelniku godbe. Sinov Korahovih psalm.} Čujte to, vsa ljudstva, poslušajte, vsi sveta prebivalci,
2 nizki in visoki, bogatini in ubožci vsi skupaj!
3 Usta moja bodo govorila modrost in srca mojega premišljevanje bo razumnost.
4 Uho svoje nagnem h govoru v prilikah, na strune igraje, bom razodeval uganko svojo.
5 Kaj bi se bal v dnevih nesreče, kadar me obdaja krivičnost tistih, ki mi so za petami,
6 njih, ki zaupajo v premoženje svoje in se ponašajo v obilosti bogastva svojega?
7 Brata nikakor ne more odkupiti nihče, ne more dati Bogu zanj spravnega denarja
8 (predrag namreč je njih duše odkup, zato ga ne zmore vekomaj),
9 da bi živel za večno, ne moral videti jame.
10 Saj vidi bogatin: mrjó modri, enako ginevajo nespametni in neumni in drugim puščajo bogastvo svoje.
11 Menijo, da njih hiše bodo trajale za veke, njih prebivališča za vse rodove; zato imenujejo dežele s svojimi imeni.
12 In vendar človek v veličju nima obstanka, podoben je živalim, ki poginejo.
13 To je usoda njih, ki tako v sebe zaupajo; vendar njih nasledniki odobravajo njih govorjenje. (Sela.)
14 Kakor ovce bodo razpostavljeni v šeolu, smrt jim bo pastir; in pravični jim bodo gospodovali tisto jutro, in njih obliko pokonča šeol, da ji ne bo več bivališča.
15 Ali dušo mojo reši Bog iz oblasti šeola, ker me vzame k sebi. (Sela.)
16 Ne boj se, ko kdo zabogati, ko se pomnoži slava hiše njegove.
17 Ker ob smrti ne vzame nič tega s seboj, za njim ne pojde slava njegova.
18 Čeprav blagruje dušo svojo v življenju svojem – i tebe hvalijo, ko si privoščiš –,
19 vendar pride k rodu očetov svojih, ki vekomaj ne bodo uživali luči.
20 Človek, ki je v veličju, a ni razumen, je podoben živini, ki pogine.