1 {Načelniku godbe; kakor ‚Lilija pričevanja‘. Zlata pesem Davidova, v poučevanje, ko se je boril s Sirci iz Mezopotamije in s Sirci Zobejskimi in se je Joab vrnil in pobil Edomcev v Solni dolini dvanajst tisoč.} O Bog, zavrgel si nas, razkropil nas, srdit si bil, a zopet nas ustanovi!
2 Zmajal si deželo, raztrgal jo, zaceli razpoke njene, ker omahuje!
3 Storil si, da je ljudstvo tvoje čutilo trdost, dal si nam piti vina omotnega.
4 Dal si njim, ki se tebe bojé, zastavo, da naj se povzdigne zaradi resnice. (Sela.)
5 Da bodo oteti ljubljenci tvoji, stóri rešenje z desnico svojo in usliši nas!
6 Bog je govoril v svetosti svoji: Radoval se bom, razdelim Sihem in dolino Sukotsko premerim.
7 Moj je Gilead in moj Manase in Efraim glave moje bramba, Juda moje žezlo,
8 Moab umivalnica moja, na Edoma vržem obuvalo svoje, nad mano, o Filisteja, ukaj!
9 Kdo me popelje v mesto utrjeno, kdo me pripelje noter do Edomeje?
10 Ali ne ti, o Bog, ki si nas bil zavrgel, in nisi hodil, Bog, z našimi vojskami?
11 Daj nam pomoč zoper sovražnika, ker ničeva je pomoč človeška.
12 V Bogu delajmo junaške čine, in on bo poteptal zatiralce naše.