1 {Načelniku godbe; kakor ‚Ne pogubi!‘ Davidova zlata pesem, ko je poslal Savel može, in so stražili hišo njegovo, da bi ga umorili.} Otmi me sovražnikov mojih, moj Bog, na varno me postavi nad njimi, ki se vzpenjajo zoper mene.
2 Otmi me njih, ki delajo krivico, in ljudi krvoločnih me reši.
3 Zakaj, glej, na dušo mojo preže, zbirajo se zoper mene krepki, ne zavoljo prestopka, ne zavoljo greha mojega, Gospod!
4 Brez krivde moje se stekajo in pripravljajo; vstani, pridi mi naproti in poglej!
5 Ti torej, Gospod Bog nad vojskami, Bog Izraelov, zbúdi se, da obiščeš vse poganske narode, naj se ti ne smili ne eden hudodelcev verolomnih. (Sela.)
6 Vračajo se zvečer, renče kakor psi in okrog tekajo po mestu.
7 Glej, iz ust jim vre hudo, meči so v njih ustnah, kajti: Kdo sliši? pravijo.
8 Ti pa, Gospod, se jim boš smejal, zasmehoval boš vse tiste narode.
9 Moč moja, nate bom pazil, ker Bog je moj grad visoki.
10 Bog moj mi pride naproti z milostjo svojo, Bog mi dá, da bom z veseljem gledal sovražnike svoje.
11 Ne pobij jih, da ne pozabi ljudstvo moje, s svojo močjo jih izženi, da naj blodijo, in pahni jih, o Gospod, ščit naš!
12 Greh njih ust je njih ustnic beseda; bodo naj torej ujeti v napuhu svojem in zavoljo kletvine in laži, ki jo izgovarjajo.
13 Pokončaj jih v srdu, pokončaj, da jih ne bode več; in spoznajo naj, da Bog gospoduje v Jakobu in tja do mej zemlje. (Sela.)
14 In zvečer se vračajo, renče kakor psi in okrog tekajo po mestu.
15 Klatijo se okoli zavoljo jedi; ko se ne nasitijo, tu prenočujejo.
16 Jaz pa bom pel o moči tvoji in veselo pel o milosti tvoji, ker ti si mi bil grad visoki in pribežališče ob dnevi stiske.
17 O moč moja, tebi bom prepeval psalme, zakaj Bog je grad moj visoki, Bog milosti moje.