1 {Načelniku godbe; kakor ‚Ne pogubi!‘ Davidova zlata pesem.} Ali res v molčanju govorite pravičnost? po pravici li sodite, sinovi človeški?
2 Ne, v srcu počenjate hudodelstvo, v deželi tehtate rok svojih silovitost.
3 Spačeni so brezbožniki od rojstva, tavajo od materinega telesa, laž govoreč.
4 Strup imajo podoben kačjemu strupu, so kakor gluh gad, ki si maši uho,
5 ki ne posluša glasu rotilcev, ne čarodeja, ki je vešč zagovoru.
6 O Bog, zdróbi jim zobe v njih ustih, mladih levov kočnike izderi, Gospod!
7 Stopé se naj kakor voda, ki se razteče; ko nastavi sovražnik pšice svoje, naj bodo, kakor bi jih bil kdo okrnil.
8 Bodo naj kakor polž, ki se topi in gine, kakor žene splav, ki ni videl solnca.
9 Še preden občutijo vaši lonci ogenj od trnja, odpravi Bog z vihrom surovo meso in žar.
10 Radoval se bo pravični, ko bo videl maščevanje, noge svoje bo umival v krvi brezbožnikovi.
11 In ljudje poreko: Zares, je plačilo za pravičnega, zares, je Bog, ki sodi na zemlji.