1 {Načelniku godbe; na ‚Smrt sinu‘. Psalm Davidov.} Hvalil te bom, Gospod, iz vsega srca svojega, pripovedoval vsa čudovita dela tvoja.
2 Veselil se bom in radoval v tebi, psalme bom prepeval tvojemu imenu, Najvišji.
3 Ker sovražniki moji se umikajo, padajo in ginejo pred obličjem tvojim.
4 Zakaj ti si vodil sodbo mojo in pravdo mojo, sedel si na prestolu kot pravičen sodnik;
5 pokaral si narode, pogubil krivičnika, njih ime si izbrisal na večne čase.
6 Sovražnikov je konec, razdejani so na veke, njih mesta si uničil, da, njih spomin je izginil.
7 A Gospod stoluje na veke, pripravil je za sodbo prestol svoj.
8 On bo sodil vesoljni svet v pravičnosti, pravde razsojal narodom po pravici.
9 Gospod bode tudi grad na višini siromaku, grad na višini ob časih stiske.
10 In bodo upali v te, kateri poznajo ime tvoje, ker ne zapustiš njih, ki te iščejo, Gospod.
11 Hvalnice pojte Gospodu, ki prebiva na Sionu, oznanjujte ljudstvom dela njegova.
12 Kajti on, ki maščuje kri v moritvi prelito, se jih je spomnil, ni pozabil vpitja trpinov.
13 Usmili se me, Gospod, ozri se v ponižanje moje od sovražnikov mojih, da me vzdigneš izpred smrtnih vrat:
14 da oznanjam vso slavo tvojo, med vrati hčere sionske se radujem v zveličanju tvojem.
15 Pogreznili so se narodi v jamo, ki so jo sami napravili; v mrežo, ki so jo skrito nastavili, se je ujela njih noga.
16 Pokazal se je Gospod po sodbi, katero je storil: v rok njegovih delo je zapletel brezbožnika. (Pomisleka vredno! Sela.)
17 Brezbožniki se morajo obrniti v pekel, vsi narodi, ki so pozabili Boga.
18 Kajti siromak ne bode na veke pozabljen, ubožcev upanje ne pogine za večno.
19 Vstani, o Gospod, da se ne šopiri človek umrljivi, sojeni naj bodo narodi pred obličjem tvojim.
20 V strah jih primi, Gospod, spoznajo naj narodi, da so umrjoči. (Sela.)