1 {Načelniku godbe, kakor ‚Nema golobica v oddaljenih krajih‘. Davidova zlata pesem, ko so ga prijeli Filistejci v Gatu.} Milosten mi bodi, o Bog, ker rohneč me preganja človek, ves dan se z menoj bojuje in me stiska.
2 Rohne zalezovalci moji ves dan, ker mnogo jih je, ki se zoper mene vojskujejo ošabno.
3 Ob dnevu, ko me strah obhaja, stavim svoje upanje vate.
4 V Bogu bom hvalil besedo njegovo; v Boga upam, ne bom se bal: Kaj mi more storiti meso?
5 Ves dan prevračajo moje besede, zoper mene merijo vse njih misli v hudo.
6 Zbirajo se in skrivajo se v prežo, pazijo mi na stopinje, ker mi strežejo po življenju.
7 Se li bodo rešili ob taki hudobnosti? V jezi pahni ljudstva, o Bog!
8 Ti imaš seštete ure tavanja mojega. Deni v lagvico svojo vsako solzo mojo, ali bi jih ne imel v zaznamku svojem?
9 Potem se umaknejo sovražniki moji v dan, ko bom klical; to vem, da mi je Bog na strani.
10 V Bogu bom hvalil besedo, v Gospodu hvalil besedo.
11 V Boga upam, ne bom se bal: Kaj mi more storiti človek?
12 Dolžan sem ti, o Bog, obljube; hvalne daritve ti bom opravljal.
13 Ker ti si otel dušo mojo smrti, tudi noge moje padca, da neprestano hodim pred Bogom v življenja luči.