1 O GOSPOD, Bog rešitve moje duše, k Tebi sem klical po pomoč podnevi; ponoči sem v Tvoji prisotnosti.
2 Naj moja molitev pride pred Tebe in resnično vstopi v Tvojo prisotnost; Svoje uho nagni k mojemu klicu!
3 Kajti poln težav sem in moje življenje se približuje Šeolu, (kraju mrtvih).
4 Prištet sem med tiste, ki gredo dol v jamo, (grob); sem kakor človek, ki nima pomoči ali moči, [zgolj senca],
5 zavržen med mrtvimi, kot umorjeni, ki ležijo v [brezimnem] grobu, katerih se Ti [resno] nič več ne spominjaš in so odrezani od Tvoje roke.
6 Ti si me položil v globine najgloblje jame, v temo, v globine.
7 Tvoj bes težko leži na meni in Ti si me prizadel z vsemi Svojimi valovi.
8 Sela, [ustavi se in mirno razmisli o tem]! Ti si moje [poznane] prijatelje postavil daleč od mene; Ti si me naredil njim za gnusobo. Utišan sem in ne morem priti naprej.
9 Moje oko postaja motno zaradi bolesti in trpljenja. Gospod, vsak dan sem klical k Tebi; k Tebi sem iztegnil svoji roki.
10 Ali boš Ti kazal čudeže mrtvim? Ali bodo preminuli vstali in Te hvalili?
11 Sela, [ustavi se in mirno razmisli o tem]! Ali bo Tvoja neomajna ljubezen razglašena v grobu? Ali Tvoja zvestoba v Ábadonu, (Šeolu, kot kraju zrušenja in pogubljenja)?
12 Ali bodo Tvoji čudeži spoznani v temi? In Tvoja pravičnost na kraju pozabe, [kjer mrtvi pozabljajo in so pozabljeni]?
13 Toda jaz kličem k Tebi, o Gospod; in zjutraj bo moja molitev prišla Tebi nasproti.
14 Gospod, zakaj me Ti zavračaš? Zakaj Ti skrivaš Svoj obraz pred menoj?
15 Trpel sem in od svoje mladosti sem bil blizu smrti; medtem ko sem trpel Tvoje grozote, sem zmeden, [slabim].
16 Tvoj siloviti bes je šel čezme; Tvoje strahote so me uničile.
17 Obdajajo me kakor poplave skozi ves dan; skupaj so se zgrnili nadme.
18 Zaljubljenca in prijatelja si Ti postavil daleč od mene; moja poznana prijatelja sta tema in grob.