1 Izrael je košata trta, ki je poganjala sadove svoje. Čim obilneje jim je bilo sadu, tem bolj so množili oltarje; čim boljša njih dežela, tem lepše so delali poslikane stebre.
2 Razdeljeno je njih srce, sedaj se bodo pokorili: on razdene njih oltarje, podere njih podobe.
3 Res, sedaj poreko: Nimamo kralja; kajti Gospoda se nismo bali, in kralj – kaj bo ta nam pomagal?
4 Govore prazne besede, prisegajo lažnivo, sklepajo zaveze: zato bo sodba poganjala kakor strupeno zelišče po brazdah na njivi.
5 Prebivalci v Samariji bodo trepetali zavoljo teleta v Betavenu; da, ljudstvo njegovo bo nad njim žalovalo in njegovi mališki duhovniki se bodo zanje tresli, zavoljo slave njegove, ker je šla od njega;
6 tudi ono samo prineso v Asirijo v darilo kralju Jarebu. Sram prevzame Efraima in Izrael bo osramočen zavoljo sklepa svojega.
7 Samarija izgine in njen kralj kakor trska na površju vode.
8 In pokončane bodo višave v Avenu, greh Izraelov; trnje in osat bosta zrasla na njih oltarjih. In poreko goram: Pokrijte nas! in hribom: Padite na nas!
9 Od tistih dni v Gibei si grešil, o Izrael: tam so obstali. Ne zadene li jih v Gibei boj zoper sinove hudobnosti?
10 Kakor me bode volja, jih bom strahoval; in ljudstva se zbero zoper nje, kadar jih privežem k njih dvojni pregrehi.
11 In Efraim je izučena junica, ki rada vrši žito; jaz ji pa stopim na lepi vrat: Efraimu dam jezdeca, Juda bo oral, Jakob vlačil.
12 Sejte si za pravičnost, ženjite po usmiljenju, preoravajte si novino: kajti čas je, da iščete Gospoda, dokler ne pride in vam bo dežil pravičnost.
13 Orali ste krivičnost, pregreho ste želi, sad laži ste jedli; kajti zanašal si se na pota svoja, na množico junakov svojih.
14 Zato nastane bojni hrup med ljudstvi tvojimi, in vse trdnjave tvoje bodo razvaljene, kakor je Salman razdejal Betarbelo v dan boja; mati z otroki vred je bila raztrupana.
15 To vam napravi Betel zavoljo prevelike hudobnosti vaše; ob jutranjem svitu bo docela pokončan kralj Izraelov.