1 Ko je bil Izrael mlad, sem ga ljubil, in iz Egipta sem poklical sina svojega.
2 Kadar so jih klicali proroki, so bežali izpred njih: darovali so Baalom in kadilo žgali rezanim podobam.
3 Jaz pa sem učil Efraima hoditi; vzel sem si jih na rame, a niso spoznali, da sem jih hotel zdraviti.
4 S človeškimi vrvicami sem jih vlekel, z vezmi ljubezni; in bil sem jim, kakor kdor jarem od čeljusti privzdiguje, in nežno sem jim podajal jedi.
5 Ne vrne se v deželo Egiptovsko, ali Asirec mu bode kralj, ker se niso hoteli izpreobrniti.
6 In meč napade mesta njegova in pokonča zapahe njegove in jih bo požiral zaradi njih sklepov;
7 kajti ljudstvo moje se silno drži odpada od mene; in če ga kličejo k Njemu, ki je gori, nihče se ne povzdigne.
8 Kako naj bi te opustil, Efraim, tebe li naj izdam, Izrael? kako naj bi te storil kakor Adamo, te naredil enakega Zeboimu? Srce moje se je preobrnilo v meni, razvnelo se mi je vse usmiljenje.
9 Nočem storiti po togoti jeze svoje, nočem zopet pogubiti Efraima; kajti Bog mogočni sem jaz in ne človek, Svetnik sredi tebe. Ne pridem v srdu. –
10 Pojdejo za Gospodom, kadar bo rjul kakor lev; kajti on bo rjul, in sinovi bodo pritrepetali od zahoda;
11 kakor ptice prilete trepetaje iz Egipta in kakor golobje iz dežele Asirske; in storim, da bodo prebivali v hišah svojih, govori Gospod.
12 Efraim me je obdajal z lažjo in hiša Izraelova s prevaro; in Juda še vedno teka semtertja mimo Boga mogočnega in mimo Najsvetejšega, ki je zvest.