1 Reis 1
Muⱪeddes Kalam (yǝngi yeziⱪ) (UIGPIN) vs NAA
1 Dawut padixaⱨ heli yaxinip ⱪalƣanidi; uni yotⱪan-ǝdiyal bilǝn yapsimu, u issimaytti.
1 Quando o rei Davi já estava bem velho, envolviam-no com roupas, mas ele não se aquecia.
2 Hizmǝtkarliri uningƣa: — Ƣojam padixaⱨ ɵzliri üqün, aldilirida turidiƣan bir pak ⱪiz tapⱪuzayli; u padixaⱨtin hǝwǝr elip, silining ⱪuqaⱪlirida yatsun; xuning bilǝn ƣojam padixaⱨ issiyla — dedi.
2 Então os seus servos lhe disseram: — Que se procure para o rei, nosso senhor, uma jovem donzela, que esteja diante do rei e tenha cuidado dele, e durma nos seus braços, para que o rei, nosso senhor, se aqueça.
3 Ular pütkül Israil zeminini kezip güzǝl bir ⱪizni izdǝp yürüp, ahiri Xunamliⱪ Abixagni tepip padixaⱨning aldiƣa elip kǝldi.
3 Então procuraram em todo o território de Israel uma jovem formosa. Acharam Abisague, sunamita, e a levaram ao rei.
4 Ⱪiz intayin güzǝl idi; u padixaⱨtin hǝwǝr elip uning hizmitidǝ bolatti, ǝmma padixaⱨ uningƣa yeⱪinqiliⱪ ⱪilmaytti.
4 A jovem era muito bonita. Cuidava do rei e o servia, mas o rei não teve relações com ela.
5 Əmma Ⱨaggitning oƣli Adoniya mǝrtiwisini kɵtürmǝkqi bolup: «Mǝn padixaⱨ bolimǝn» dedi. U ɵzigǝ jǝng ⱨarwiliri bilǝn atliⱪlarni wǝ aldida yüridiƣan ǝllik ǝskǝrni tǝyyar ⱪildi
5 Então Adonias, filho de Hagite, se exaltou e disse: — Eu serei o rei. Providenciou carros de guerra, cavaleiros e cinquenta homens que corressem na sua frente.
6 (uning atisi ⱨeqⱪaqan: «Nemixⱪa bundaⱪ ⱪilisǝn?» dǝp, uningƣa tǝnbiⱨ-tǝrbiyǝ beripmu baⱪmiƣanidi ⱨǝm u naⱨayiti kelixkǝn yigit bolup, anisi uni Abxalomdin keyin tuƣⱪanidi).
6 Seu pai jamais o tinha contrariado, dizendo: “Por que você fez isso ou aquilo?” Adonias tinha boa aparência e era mais jovem do que Absalão.
7 U Zǝruiyaning oƣli Yoab wǝ kaⱨin Abiyatar bilǝn mǝsliⱨǝt ⱪilixip turdi. Ular bolsa Adoniyaƣa ǝgixip uningƣa yardǝm berǝtti.
7 Ele tinha feito um acordo com Joabe, filho de Zeruia, e com Abiatar, o sacerdote, que o seguiam e apoiavam.
8 Lekin kaⱨin Zadok wǝ Yǝⱨoyadaning oƣli Binaya, Natan pǝyƣǝmbǝr, Ximǝy, Rǝy wǝ Dawutning ɵz palwanliri Adoniyaƣa ǝgǝxmidi.
8 Porém Zadoque, o sacerdote, Benaia, filho de Joiada, Natã, o profeta, Simei, Reí e os valentes de Davi não apoiavam Adonias.
9 Adoniya ⱪoy, kala wǝ bordiƣan torpaⱪlarni Ən-Rogǝlning yenidiki Zoⱨǝlǝt degǝn taxta soydurup, ⱨǝmmǝ aka-ukilirini, yǝni padixaⱨning oƣulliri bilǝn padixaⱨning hizmitidǝ bolƣan ⱨǝmmǝ Yǝⱨudalarni qaⱪirdi.
9 Certo dia Adonias sacrificou ovelhas, bois e bezerros gordos junto à pedra de Zoelete, que está perto de En-Rogel. Convidou todos os seus irmãos, os filhos do rei, e todos os homens de Judá que estavam a serviço do rei,
10 Lekin Natan pǝyƣǝmbǝr, Binaya, palwanlar wǝ ɵz inisi Sulaymanni u qaⱪirmidi.
10 porém não convidou Natã, o profeta, nem Benaia, nem os valentes, nem Salomão, seu irmão.
11 Natan bolsa Sulaymanning anisi Bat-Xebaƣa: — «Anglimidingmu? Ⱨaggitning oƣli Adoniya padixaⱨ boldi, lekin ƣojimiz Dawut uningdin hǝwǝrsiz.
11 Então Natã disse a Bate-Seba, mãe de Salomão: — Você não ouviu que Adonias, filho de Hagite, se proclamou rei e que nosso senhor, Davi, não sabe de nada?
12 Əmdi mana, ɵz jening wǝ oƣlung Sulaymanning jenini ⱪutⱪuzuxⱪa mening sanga bir mǝsliⱨǝt beriximkǝ ijazǝt bǝrgǝysǝn.
12 Agora permita que eu lhe dê um conselho, para que você salve a sua vida e a vida do seu filho Salomão.
13 Dawut padixaⱨning aldiƣa berip uningƣa: — Ƣojam padixaⱨ ɵzliri ⱪǝsǝm ⱪilip ɵz kǝminilirigǝ wǝdǝ ⱪilip: «Sening oƣlung Sulayman mǝndin keyin padixaⱨ bolup tǝhtimdǝ olturidu» degǝn ǝmǝsmidilǝ? Xundaⱪ turuⱪluⱪ nemixⱪa Adoniya padixaⱨ bolidu? — degin.
13 Vá, apresente-se ao rei Davi e diga: “Ó rei, meu senhor, não é verdade que você jurou a esta sua serva, dizendo: ‘O seu filho Salomão reinará depois de mim e ele se assentará no meu trono?’ Por que, então, Adonias se tornou rei?”
14 Mana, padixaⱨ bilǝn sɵzlixip turƣiningda, mǝnmu sening kǝyningdin kirip sɵzüngni ispatlaymǝn, — dedi.
14 — Eis que, enquanto você ainda estiver falando com o rei, eu também entrarei depois de você e confirmarei as suas palavras.
15 Bat-Xeba iqkiri ɵygǝ padixaⱨning ⱪexiƣa kirdi (padixaⱨ tolimu ⱪerip kǝtkǝnidi, Xunamliⱪ Abixag padixaⱨning hizmitidǝ boluwatatti).
15 Assim, Bate-Seba entrou no quarto do rei para falar com ele. O rei já era bem velho, e Abisague, a sunamita, o servia.
16 Bat-Xeba padixaⱨⱪa engixip tǝzim ⱪildi. Padixaⱨ: — Nemǝ tǝliping bar? — dǝp soridi.
16 Bate-Seba inclinou a cabeça e prostrou-se diante do rei, que perguntou: — O que você quer?
17 U uningƣa: — I ƣojam, sili Pǝrwǝrdigar Hudaliri bilǝn ɵz dedǝklirigǝ: «Sening oƣlung Sulayman mǝndin keyin padixaⱨ bolup tǝhtimdǝ olturidu» dǝp ⱪǝsǝm ⱪilƣanidila.
17 Ela respondeu: — Meu senhor, você jurou a esta sua serva pelo
18 Əmdi mana, Adoniya padixaⱨ boldi! Lekin i ƣojam padixaⱨ, silining uningdin hǝwǝrliri yoⱪ.
18 Mas agora Adonias se proclamou rei, e você, ó rei, meu senhor, não sabe disso.
19 U kɵp kalilarni, bordaⱪ torpaⱪlar bilǝn ⱪoylarni soydurup, padixaⱨning ⱨǝmmǝ oƣullirini, Abiyatar kaⱨinni wǝ ⱪoxunning sǝrdari Yoabni qaⱪirdi. Lekin ⱪulliri Sulaymanni u qaⱪirmidi.
19 Ele sacrificou bois, bezerros gordos e ovelhas em abundância. Convidou todos os filhos do rei, Abiatar, o sacerdote, e Joabe, comandante do exército, mas não convidou o seu servo Salomão.
20 Əmdi, i ƣojam padixaⱨ, pütkül Israilning kɵzliri siligǝ tikilmǝktǝ, ular ƣojam padixaⱨning ɵzliridin keyin tǝhtliridǝ kimning olturidiƣanliⱪi toƣrisida ularƣa hǝwǝr berixlirini kütüxüwatidu;
20 Porém, ó rei, meu senhor, todo o Israel tem os olhos em você, para que o rei diga quem se assentará no trono do rei, meu senhor, depois dele.
21 bir ⱪararƣa kǝlmisilǝ, ƣojam padixaⱨ ɵz ata-bowiliri bilǝn billǝ uhlaxⱪa kǝtkǝndin keyin, mǝn bilǝn oƣlum Sulayman gunaⱨkar sanilip ⱪalarmizmikin, — dedi.
21 Do contrário, sucederá que, quando o rei, meu senhor, morrer, eu e o meu filho Salomão seremos tidos por culpados.
22 Mana, u tehi padixaⱨ bilǝn sɵzlixip turƣinida Natan pǝyƣǝmbǝrmu kirip kǝldi.
22 Enquanto Bate-Seba ainda falava com o rei, eis que o profeta Natã entrou.
23 Ular padixaⱨⱪa: — Natan pǝyƣǝmbǝr kǝldi, dǝp hǝwǝr bǝrdi. U padixaⱨning aldiƣa kiripla, yüzini yǝrgǝ yeⱪip turup padixaⱨⱪa tǝzim ⱪildi.
23 E anunciaram isso ao rei, dizendo: — O profeta Natã está aí. Ele se apresentou ao rei e prostrou-se com o rosto em terra diante dele.
24 Natan: — I ƣojam padixaⱨ, sili Adoniya mǝndin keyin padixaⱨ bolup mening tǝhtimdǝ olturidu, dǝp eytⱪanidilimu?
24 Natã perguntou: — Rei Davi, por acaso o senhor declarou, dizendo: “Adonias reinará depois de mim e é ele quem se assentará no meu trono”?
25 Qünki u bügün qüxüp, kɵp buⱪa, bordiƣan torpaⱪlar bilǝn ⱪoylarni soydurup, padixaⱨning ⱨǝmmǝ oƣullirini, ⱪoxunning sǝrdarlirini, Abiyatar kaⱨinni qaⱪirdi; wǝ mana, ular uning aldida yǝp-iqip: «Yaxisun padixaⱨ Adoniya!» — dǝp towlaxmaⱪta.
25 Porque hoje ele foi sacrificar bois, bezerros gordos e ovelhas em abundância. Convidou todos os filhos do rei, os chefes do exército e Abiatar, o sacerdote. E eis que estão comendo e bebendo com ele e gritando: “Viva o rei Adonias!”
26 Lekin ⱪulliri bolƣan meni, Zadok kaⱨinni, Yǝⱨoyadaning oƣli Binayani wǝ ⱪulliri bolƣan Sulaymanni u qaⱪirmidi.
26 Porém não convidou a mim, que sou servo do rei, nem Zadoque, o sacerdote, nem Benaia, filho de Joiada, nem Salomão, que é servo do meu senhor.
27 Ƣojam padixaⱨ kimning ɵzliridin keyin ƣojam padixaⱨning tǝhtidǝ olturidiƣanliⱪini ɵz ⱪulliriƣa uⱪturmay u ixni buyrudilimu? — dedi.
27 Será que isso teria sido feito por ordem do rei, meu senhor? E o senhor não contou nem a este seu servo quem se assentaria no seu trono, depois do senhor!
28 Dawut padixaⱨ: — Bat-Xebani aldimƣa ⱪiqⱪiringlar, dedi. U padixaⱨning aldiƣa kirip, uning aldida turdi.
28 O rei Davi respondeu: — Chamem Bate-Seba. Ela se apresentou ao rei e se pôs diante dele.
29 Padixaⱨ bolsa: — Jenimni ⱨǝmmǝ ⱪiyinqiliⱪtin ⱪutⱪuzƣan Pǝrwǝrdigarning ⱨayati bilǝn ⱪǝsǝm ⱪilimǝnki,
29 Então o rei jurou, dizendo: — Tão certo como vive o
30 mǝn ǝslidǝ Israilning Hudasi Pǝrwǝrdigar bilǝn sanga ⱪǝsǝm ⱪilip: «Sening oƣlung Sulayman mǝndin keyin padixaⱨ bolup ornumda mening tǝhtimdǝ olturidu» dǝp eytⱪinimdǝk, bügünki kündǝ mǝn bu ixni qoⱪum wujudⱪa qiⱪirimǝn, — dedi.
30 farei no dia de hoje como jurei a você pelo Senhor , Deus de Israel, dizendo: “O seu filho Salomão reinará depois de mim e se assentará no meu trono, em meu lugar.”
31 Wǝ Bat-Xeba yüzini yǝrgǝ yeⱪip turup padixaⱨⱪa tǝzim ⱪilip: — Ƣojam Dawut padixaⱨ ǝbǝdiy yaxisun! — dedi.
31 Então Bate-Seba se inclinou, prostrou-se com o rosto em terra diante do rei e disse: — Que o rei Davi, meu senhor, viva para sempre!
32 Dawut padixaⱨ: — Zadok kaⱨinni, Natan pǝyƣǝmbǝrni, Yǝⱨoyadaning oƣli Binayani aldimƣa qaⱪiringlar, dedi. Ular padixaⱨning aldiƣa kǝldi.
32 O rei Davi disse: — Chamem Zadoque, o sacerdote, Natã, o profeta, e Benaia, filho de Joiada. E eles se apresentaram ao rei.
33 Padixaⱨ ularƣa: — Ƣojanglarning hizmǝtkarlirini ɵzünglarƣa ⱪoxup, Sulaymanni ɵz ⱪeqirimƣa mindürüp, Giⱨonƣa elip beringlar;
33 Então o rei disse: — Levem com vocês os meus servos, façam o meu filho Salomão montar na minha mula e levem-no a Giom.
34 u yǝrdǝ Zadok kaⱨin bilǝn Natan pǝyƣǝmbǝr uni Israilning üstigǝ padixaⱨ boluxⱪa mǝsiⱨ ⱪilsun. Andin kanay qelip: — Sulayman padixaⱨ yaxisun! dǝp towlanglar.
34 Ali Zadoque, o sacerdote, com Natã, o profeta, o ungirão rei sobre Israel. Então toquem a trombeta e digam: “Viva o rei Salomão!”
35 Andin u tǝhtimdǝ olturuxⱪa bu yǝrgǝ kǝlgǝndǝ, uningƣa ǝgixip menginglar; u mening ornumda padixaⱨ bolidu; qünki mǝn uni Israil bilǝn Yǝⱨudaning üstigǝ padixaⱨ boluxⱪa tǝyinlidim, — dedi.
35 Depois venham subindo com ele, e ele virá e se assentará no meu trono, pois é ele quem reinará em meu lugar. Porque ordenei que ele seja chefe sobre Israel e sobre Judá.
36 Yǝⱨoyadaning oƣli Binaya padixaⱨⱪa jawab berip: — Amin! Ƣojam padixaⱨning Hudasi Pǝrwǝrdigarmu xundaⱪ buyrusun!
36 Então Benaia, filho de Joiada, respondeu ao rei: — Amém! Que o
37 Pǝrwǝrdigar ƣojam padixaⱨ bilǝn billǝ bolƣandǝk, Sulayman bilǝn billǝ bolup, uning tǝhtini ƣojam Dawut padixaⱨningkidin tehimu uluƣ ⱪilƣay! — dedi.
37 Como o Senhor Deus tem estado com o rei, meu senhor, assim esteja com Salomão e faça com que o trono dele seja maior do que o trono do rei Davi, meu senhor.
38 Zadok kaⱨin, Natan pǝyƣǝmbǝr, Yǝⱨoyadaning oƣli Binaya wǝ Kǝrǝtiylǝr bilǝn Pǝlǝtiylǝr qüxüp, Sulaymanni Dawut padixaⱨning ⱪeqiriƣa mindürüp, Giⱨonƣa elip bardi.
38 Então Zadoque, o sacerdote, Natã, o profeta, Benaia, filho de Joiada, e a guarda real fizeram Salomão montar na mula que era do rei Davi e o levaram a Giom.
39 Zadok kaⱨin ibadǝt qediridin may bilǝn tolƣan bir münggüzni elip, Sulaymanni mǝsiⱨ ⱪildi. Andin ular kanay qaldi. Hǝlⱪning ⱨǝmmisi: — Sulayman padixaⱨ yaxisun! — dǝp towlaxti.
39 Zadoque, o sacerdote, levou o chifre do azeite que estava no tabernáculo e ungiu Salomão. Tocaram a trombeta, e todo o povo gritou: — Viva o rei Salomão!
40 Hǝlⱪning ⱨǝmmisi uning kǝynidin ǝgixip, sunay qelip zor xadliⱪ bilǝn yǝr yerilƣudǝk tǝntǝnǝ ⱪilixti.
40 Todo o povo vinha subindo atrás de Salomão, tocando flautas e gritando de alegria. O barulho era tanto, que parecia que a terra estava se fendendo.
41 Əmdi Adoniya wǝ uning bilǝn jǝm bolƣan meⱨmanlar ƣizalinip qiⱪⱪanda, xuni anglidi. Yoab kanay awazini angliƣanda: — Nemixⱪa xǝⱨǝrdǝ xunqǝ ⱪiyⱪas-sürǝn selinidu? — dǝp soridi.
41 Adonias e todos os convidados que estavam com ele ouviram isso, quando acabavam de comer. Também Joabe ouviu o som da trombeta e perguntou: — Que significa esse alvoroço na cidade?
42 U tehi sɵzini tügǝtmǝyla, mana Abiyatar kaⱨinning oƣli Yonatan kǝldi. Adoniya uningƣa: — Kirgin, ⱪǝysǝr adǝmsǝn, qoⱪum bizgǝ hux hǝwǝr elip kǝlding, — dedi.
42 Enquanto ele falava, eis que chegou Jônatas, filho de Abiatar, o sacerdote. Adonias disse a Jônatas: — Entre aqui, porque você é um homem valente e deve estar trazendo boas notícias.
43 Yonatan Adoniyaƣa jawab berip: — Undaⱪ ǝmǝs! Ƣojimiz Dawut padixaⱨ Sulaymanni padixaⱨ ⱪildi!
43 Mas Jônatas respondeu a Adonias: — Pelo contrário. Nosso senhor, o rei Davi, proclamou Salomão como rei.
44 Wǝ padixaⱨ ɵzi uningƣa Zadok kaⱨinni, Natan pǝyƣǝmbǝrni, Yǝⱨoyadaning oƣli Binayani wǝ Kǝrǝtiylǝr bilǝn Pǝlǝtiylǝrni ⱨǝmraⱨ ⱪilip ǝwitip, uni padixaⱨning ⱪeqiriƣa mindürdi;
44 E Davi enviou com ele Zadoque, o sacerdote, Natã, o profeta, Benaia, filho de Joiada, e os da guarda real; e eles fizeram Salomão montar na mula que era do rei.
45 andin Zadok kaⱨin bilǝn Natan pǝyƣǝmbǝr uni padixaⱨ boluxⱪa Giⱨonda mǝsiⱨ ⱪildi. Ular u yǝrdin qiⱪip xadliⱪ ⱪilip, pütkül xǝⱨǝrni ⱪiyⱪas-sürǝn bilǝn lǝrzigǝ saldi. Siz anglawatⱪan sada dǝl xudur.
45 Zadoque, o sacerdote, e Natã, o profeta, o ungiram rei em Giom. Eles voltaram de lá, cheios de alegria, e a cidade se alvoroçou. É esse o barulho que você ouviu.
46 Uning üstigǝ Sulayman ⱨazir padixaⱨliⱪ tǝhtidǝ olturuwatidu.
46 Também Salomão já está sentado no trono do reino.
47 Yǝnǝ kelip padixaⱨning hizmǝtkarliri kelip ƣojimiz Dawut padixaⱨⱪa: «Hudaliri Sulaymanning namini siliningkidin ǝwzǝl ⱪilip, tǝhtini siliningkidin uluƣ ⱪilƣay!» dǝp bǝht tilǝp mubarǝklǝxkǝ kelixti. Padixaⱨ ɵzi yatⱪan orunda sǝjdǝ ⱪildi
47 Além disso, os oficiais do rei foram cumprimentar Davi e disseram: “Que o seu Deus faça com que o nome de Salomão seja mais célebre do que o seu nome, e faça com que o trono dele seja maior do que o seu trono.” E o rei se inclinou sobre o leito.
48 wǝ padixaⱨ: — «Bügün mening tǝhtimgǝ olturƣuqi birsini tǝyinligǝn, ɵz kɵzlirimgǝ xuni kɵrgüzgǝn Israilning Hudasi Pǝrwǝrdigar mubarǝklǝnsun!» — dedi — dedi.
48 O rei também disse o seguinte: “Bendito seja o Senhor , Deus de Israel, que deu hoje quem se assente no meu trono, e permitiu que eu o visse com os meus próprios olhos.”
49 Xuni anglap Adoniyaning barliⱪ meⱨmanliri ⱨoduⱪup, ornidin ⱪopup ⱨǝrbiri ɵz yoliƣa kǝtti.
49 Então todos os convidados que estavam com Adonias começaram a tremer, se levantaram e foram embora, cada um pelo seu caminho.
50 Adoniya bolsa Sulaymandin ⱪorⱪup, ornidin ⱪopup, ibadǝt qediriƣa berip ⱪurbangaⱨning münggüzlirini tutti.
50 Porém Adonias, temendo Salomão, levantou-se, foi e pegou nas pontas do altar.
51 Sulaymanƣa xundaⱪ hǝwǝr berilip: — «Adoniya Sulayman padixaⱨtin ⱪorⱪidu; qünki mana, u ⱪurbangaⱨning münggüzlirini tutup turup: — «Sulayman padixaⱨ bügün manga xuni ⱪǝsǝm ⱪilsunki, u ɵz ⱪulini ⱪiliq bilǝn ɵltürmǝslikkǝ wǝdǝ ⱪilƣay» dedi», — deyildi.
51 Então alguém foi dizer a Salomão: — Eis que Adonias tem medo do rei Salomão, porque pega nas pontas do altar, dizendo: “Que o rei Salomão me jure hoje que não matará este seu servo à espada.”
52 Sulayman: — U durus adǝm bolsa bexidin bir tal qaq yǝrgǝ qüxmǝydu. Lekin uningda rǝzillik tepilsa, ɵlidu, dedi.
52 Salomão respondeu: — Se for homem de bem, nem um de seus cabelos cairá no chão. Mas se fizer alguma maldade, morrerá.
53 Sulayman padixaⱨ adǝm ǝwitip uni ⱪurbangaⱨdin elip kǝldi. U kelip Sulayman padixaⱨning aldida engixip tǝzim ⱪildi. Sulayman uningƣa: — Ɵz ɵyünggǝ kǝtkin, — dedi.
53 Então o rei Salomão enviou mensageiros, e o fizeram descer do altar. Adonias veio e se prostrou diante do rei Salomão, que lhe disse: — Vá para a sua casa.
Atalhos do teclado
- Capítulo anterior←
- Próximo capítulo→
- Versículo anteriork
- Próximo versículoj
- Limpar seleçãoEsc
- Esta ajuda?
Estude este capítulo no WhatsApp
Peça à IA da Bíblia Fala para explicar 1 Reis 1, comparar traduções ou montar um estudo — tudo direto pelo WhatsApp.