1 Načelniku godbe med sinovi Koretovimi, psalm.
2 Blagovoljen si bil, Gospod, deželi svoji; nazaj si bil pripeljal sužnje krdelo Jakobovo.
3 Odpustil si bil krivico ljudstvu svojemu, pokril si bil ves njih greh.
4 Potolažil si bil ves srd svoj, odvrnil, da ni kipela, jezo svojo.
5 Postavi nas v prejšnji stan, o Bog blaginje naše; in potolaži nevoljo svojo proti nam.
6 Ali se bodeš večno jezil nad nami? raztezal jezo svoje od roda do roda?
7 Ali ne bodeš vrnivši se nazaj nas postavil v življenje, da se ljudstvo tvoje raduje v tebi?
8 Pokaži nam, Gospod, milost svojo; in daj nam blaginjo svojo.
9 Poslušal bodem, kaj govori, Bog ón mogočni Gospod, ker mir govori proti ljudstvu svojemu, in proti njim, katerim je milosten; ali k nespameti naj se ne povrnejo.
10 Res, blizu je njim, ki se njega bojé, blaginja njegova; slava bode prebivala v deželi naši.
11 Milost in zvestoba se srečati; pravica in mir se poljubita.
12 Zvestoba požene iz zemlje, in pravica pogleda z nebés.
13 Tudi Bog bode dal, kar je dobro, da zemlja naša obrodi svoj sad.
14 Storil bode, da pojde pravica pred njim, ko postavi noge svoje na pot.