1 {Načelniku godbe. Psalm Davidov.} Pri tebi, Gospod, iščem zavetja; naj ne bodem osramočen vekomaj; po pravičnosti svoji me osvobodi.
2 Nagni k meni uho svoje, hitro me otmi; skala pribežališča mi bodi, trden grad, da se rešim.
3 Kajti skala moja si in trdnjava moja, torej zavoljo imena svojega me vodi in me spremljaj.
4 Izpelji me iz mreže, katero so skrili zoper mene, saj ti si obrana moja.
5 V roko tvojo izročam duha svojega. Odrešil si me, o Gospod, resnice Bog mogočni.
6 Sovražim nje, ki časté ničemurnosti prazne, jaz pa upam v Gospoda.
7 Radoval se bom in veselil usmiljenja tvojega, ker si se ozrl na siromaštvo moje, spoznal duše moje stiske;
8 in nisi me izdal sovražniku v roko, a v prostoren kraj si postavil noge moje.
9 Usmili se me, Gospod, ker v stiski sem, od žalovanja hira oko moje, duša moja in telo moje:
10 Kajti v žalosti je minilo življenje moje in leta moja v zdihovanju; vsled moje krivice hira krepkost moja in kosti moje ginejo.
11 Zavoljo vseh sovražnikov svojih sem prišel v zasmeh, da, celo sosedom svojim, strah pa sem znancem svojim; ko me zagledajo zunaj, beže od mene.
12 V pozabljenje me zagreba srce kakor mrtvega, postal sem kakor orodje podrto.
13 Kajti zasramovanje čujem od mnogih, strašenje od vseh strani; posvetujoč se skupaj zoper mene, mislijo, kako bi prestregli dušo mojo.
14 Jaz pa upam v tebe, Gospod, govorim: Bog moj si ti.
15 V rokah tvojih so časi moji; otmi me iz rok sovražnikov mojih in preganjalcev mojih.
16 Daj, da sveti obličje tvoje nad tvojim hlapcem, reši me po milosti svoji.
17 Gospod, naj ne pridem v sramoto, ker tebe kličem; osramočeni naj bodo brezbožni in molče naj gredo v pekel.
18 Onemé naj ustne lažnive, ki govoré zoper pravičnega trdo, z napuhom in zaničevanjem.
19 O, kako obila je dobrota tvoja, ki jo hraniš njim, kateri se te bojé, in jo izkazuješ njim, kateri pribegajo k tebi, vpričo otrok človeških.
20 Skrivaš jih v skrivališču obličja svojega pred zarotami ljudi, varuješ jih v koči svoji prepira jezikov.
21 Hvaljen bodi Gospod, ker mi je izkazal čudovito milost svojo v utrjenem mestu.
22 Jaz sem bil sicer rekel v malodušnosti svoji: Iztrebljen sem izpred oči tvojih. Vendar si slišal molitev mojih glas, ko sem k tebi vpil.
23 Ljubite Gospoda, vsi svetniki njegovi: Gospod hrani zvestobo in povrača preobilo njemu, ki ravna ošabno.
24 Močni bodite in naj se vam ohrabri srce, vi vsi, ki čakate Gospoda.