1 Načelniku godbe, psalm Davidov.
2 Stanovitno sem čakal Gospoda, kateri je nagnivši se k meni slišal vpitje moje.
3 In izpeljavši me iz jezera viharnega, iz blatne luže, postavil je nogo mojo na skalo, utrdil korake moje.
4 V usta moja je položil novo pesem, hvalno pesem našemu Bogu: videli bodo mnogi in bali se ter zaupali v Gospoda, govoreč:
5 Blagor možu, kateri stavi v Gospoda zaupanje svoje, ter se ne ozira v prevzetnike in lažnjivce.
6 Mnoga čuda svoja nam ti deliš, Gospod, Bog moj, in misli svoje za nas: nihče, ko jih pregledujem, ni tebi enak; če jih bodem oznanjal in pripovedoval, preštevilna so, da bi jih naštel.
7 Daritve in darú se nisi veselil, ušesa si mi prebodel; žgalne žrtve in daritve za greh nisi zahteval.
8 Tedaj sem rekel: Glej, tu sem; v zvitku knjige je pisano o meni:
9 Veseli me delati voljo tvojo, Bog moj; in postava tvoja je v mojem osrčji.
10 Pravico oznanjam v zboru velikem; glej, ustnam svojim ne branim, Gospod, ti veš.
11 Pravice tvoje ne skrivam v srci svojem: zvestobo tvojo in blaginjo tvojo pravim; ne prikrivam milosti tvoje in resnice tvoje velikemu zboru.
12 Ti, Gospod, ne odtezaj mi usmiljenja svojega; milost tvoja in resnica tvoja naj me hraniti vedno.
13 Ker obdajajo me in napadajo nadloge brez števila; dohajajo me krivice moje tako, da pregledati ne morem; več jih je, ko glave moje làs; tudi srce moje me zapušča.
14 Blagovoli me oteti, Gospod; na pomoč mojo hiti, Gospod!
15 Osramoté se naj in z rudečino oblijó vsi vkup, ki iščejo duše moje, da jo pogubé; umaknejo se naj in onečastijo, kateri se veselé moje nadloge.
16 Zapuščeni naj bodo za plačilo sramote svoje, kateri pravijo meni: Prav, prav!
17 Veselé se naj in radujejo v tebi vsi, kateri te iščejo; govoré naj vedno: Poveličuj se Gospod, kateri ljubijo blaginjo tvojo.
18 Ubog sem res in potreben, ali Gospod misli name: pomoč si moja in rešitelj moj: Bog moj, ne múdi se.