1 OB babilonskih rekah, tam smo sedeli [ujetniki], da, jokali smo, ko smo se [iskreno] spominjali Siona, [mesta našega Boga, vtisnjenega na naša srca].
2 Na vrbe v sredi [Babilona] smo obesili naše harfe.
3 Kajti tam so tisti, ki so nas peljali v ujetništvo, od nas zahtevali pesem z besedami in naši mučitelji ter tisti, ki so nas izčrpavali, so od nas zahtevali veselje, govoreč: "Pojte nam eno izmed sionskih pesmi."
4 Kako naj bi v tuji deželi peli Gospodovo pesem?
5 Če pozabim tebe, o Jeruzalem, naj moja desnica pozabi svojo spretnost [s harfo].
6 Naj se moj jezik lepi na nebo mojih ust, če se te ne spominjam, če ne cenim Jeruzalema nad svojo glavno radost!
7 Spominjaj se, o Gospod, zoper Edómce, da so na dan jeruzalemskega padca rekli: "Dol, dol k tlom z njim!"
8 O hči babilonska, [ti uničevalka, ti!], ki [bi morala biti in] boš uničena, vesel in blagoslovljen bo tisti, ki ti povrne, kakor si ti stregla nam.
9 Vesel in blagoslovljen bo tisti, ki vzame in trešči tvoje malčke ob skalo!