1 § Zatorej sveti bratje, soudeleženci nebeške poklicanosti, preudarite Apostola in Vélikega Duhovnika naše veroizpovedi, Kristusa Jezusa,
2 ki je bil zvest tistemu, ki ga je določil, kakor je bil tudi Mojzes zvest v vsej njegovi hiši.
3 Kajti ta človek je bil štet za vrednega večje slave kakor Mojzes, ker kdor je hišo zgradil, ima večjo čast kakor hiša.
4 Kajti vsaka hiša je zgrajena po nekem človeku, toda kdor je zgradil vse stvari, je Bog.
5 In Mojzes je bil resnično zvest v vsej njegovi hiši kot služabnik, za pričevanje o teh stvareh, o katerih naj bi se pozneje govorilo;
6 § toda Kristus [pa] kot sin nad svojo lastno hišo; katerega hiša smo mi, če trdno držimo zaupanje in se trdno veselimo upanja do konca.
7 Zatorej (kakor govori Sveti Duh: »Če boste danes zaslišali njegov glas,
8 ne zakrknite svojih src kakor v izzivanju, na dan preizkušnje v divjini,
9 ko so me vaši očetje skušali, me presojali in štirideset let gledali moja dela.«
10 Zato sem bil užaloščen s tem rodom in rekel: »Vedno se motijo v svojem srcu in niso spoznali mojih poti.«
11 Tako sem prisegel v svojem besu: »Ne bodo vstopili v moj počitek.«)
12 Pazite bratje, da ne bi bilo v katerem izmed vas hudobno srce nevere v umikanju od živega Boga.
13 Temveč vsakodnevno drug drugega spodbujajte, dokler se imenuje: »Danes,« da ne bi kdorkoli izmed vas zakrknil zaradi zapeljivosti greha.
14 Kajti postali smo Kristusovi soudeleženci, če začetek našega zaupanja neomajno držimo do konca;
15 dokler je rečeno: »Če boste danes zaslišali njegov glas, ne zakrknite svojih src kakor v izzivanju.«
16 § Kajti nekateri, ko so slišali, so izzivali; čeprav ne vsi, ki so prišli po Mojzesu iz Egipta.
17 Toda nad kom je bil štirideset let užaloščen? Mar ni bil s temi, ki so grešili, katerih trupla so popadala v divjini?
18 In katerim je prisegel, da naj ne bi vstopili v njegov počitek, če ne tem, ki niso verovali?
19 Tako vidimo, da niso mogli vstopiti zaradi nevere.