1 K tebi, o Gospod, kličem, skala moja, ne delaj mi se gluhega, da ne postanem, ako mi bodeš nem, podoben njim, ki se pogrezajo v jamo.
2 Čuj prošenj mojih glas, ko vpijem k tebi, ko iztezam roke svoje proti hramu tvoje svetosti.
3 Ne vleci me v pogubo z brezbožniki in ž njimi, ki delajo krivico, ki govore mir z bližnjimi svojimi, hudobija pa biva v njih srcu.
4 Daj jim po njih delu in po hudobnosti njih dejanj, po delu njih rok jim daj, povrni jim, kar so zaslužili.
5 Kajti ne menijo se za dejanja Gospodova in za delo rok njegovih – podere jih, a postavi jih ne.
6 Hvaljen bodi Gospod, ker je uslišal prošenj mojih glas.
7 Gospod je moč moja in ščit moj; njemu je zaupalo srce moje, in pomagal mi je, zato se silno raduje srce moje in slavil ga bom s pesmijo svojo.
8 Gospod je moč svojim in rešilna obrana maziljencu svojemu.
9 O, reši ljudstvo svoje in blagoslovi dediščino svojo, in pasi jih ter podpiraj jih na veke!