1 Čujte vendar, kar pravi Gospod: Vstani, pravdaj se vpričo gorá in hribi naj slišijo tvoj glas!
2 Poslušajte, o gore, pravdo Gospodovo, in vi nepremični temelji zemlje! Zakaj pravdo ima Gospod z ljudstvom svojim in z Izraelom mora obračunati.
3 Ljudstvo moje, kaj sem ti storil in s čim sem ti bil nadležen? Izpričaj zoper mene!
4 Kajti pripeljal sem te gori iz dežele Egiptovske in te odrešil iz hiše sužnjev, in poslal sem pred teboj Mojzesa, Arona in Mirjamo.
5 Ljudstvo moje, spomni se vendar, kaj je imel v mislih Balak, kralj moabski, in kaj mu je odgovoril Balam, sin Beorjev; kaj se je godilo od Sitima do Gilgala, da spoznaš pravična dela Gospodova! –
6 S čim naj stopim pred Gospoda, se priklonim Bogu višave? Naj li stopim predenj z žgalnimi žrtvami, z enoletnimi teleti?
7 Ali se bo Gospod veselil tisoč ovnov, desettisoč potokov olja? Ali naj dam prvenca svojega za prestopek svoj, svojega telesa sad za greh duše svoje?
8 Naznanil ti je, o človek, kaj je dobro; in kaj zahteva Gospod od tebe, nego da strežeš pravici in ljubiš usmiljenje in da hodiš ponižno z Bogom svojim?
9 Glas Gospodov kliče mestu – in mož zdrave pameti se bo bal tvojega imena. Poslušajte šibo in njega, ki jo je pripravil!
10 So li še zakladi krivičnosti v hiši brezbožnikovi in premajhna mera, ki je prokleta?
11 „Bodem li mar čist ob krivični tehtnici in če imam lažnive uteži v mošnji?“
12 Njih bogatini so polni silovitosti in njih prebivalci govore laž in imajo prevarljive jezike v ustih!
13 Zato te tudi jaz udarim neozdravljivo, te opustošim zavoljo grehov tvojih.
14 Jedel boš, pa se ne nasitiš, in prazno ti ostane v notranjščini; v stran boš spravljal, a ne otmeš ničesar; in kar otmeš, izročim meču.
15 Sejal boš, pa ne boš žel; olivke boš tlačil, a z oljem se ne boš mazilil, tudi mošt, pa vina ne boš pil.
16 Kajti drže se postav Omrijevih in ravnajo prav kakor hiša Ahabova in žive po njih svetu: zato da te izdam ljudem v strmenje in prebivalce mesta v žvižganje; in nosili boste ljudstva mojega sramoto.