1 Gorje njim, ki gredo doli v Egipt po pomoč in se opirajo na konje, ki zaupajo vozém, ker jih je mnogo, in konjikom, ker je njih število veliko, a ne ozirajo se v Svetnika Izraelovega in ne iščejo Gospoda!
2 Ali tudi On je moder, in pošlje nesrečo in ne dopusti, da bi se premeknile besede njegove, ampak vzpne se nad hišo hudodelnikov in nad pomoč njih, ki delajo krivico.
3 Egipčan pa je človek in ne Bog mogočni, in njih konji so meso, ne pa duh; in ko iztegne Gospod roko svojo, se zgrudi pomočnik in podpiranec pade, in skupaj poginejo ti vsi.
4 Kajti tako mi pravi Gospod: Kakor lev in levič rjoveta pri plenu svojem, ko se skliče zoper nju množica pastirjev, in se ne ustrašita njih glasu in se ne vdasta zaradi njih ropotanja: tako pride doli Gospod nad vojskami vojskovat se na gori Sionski in na višavi njeni.
5 Kakor ptiči mahljajo s perutmi, tako bo Gospod nad vojskami branil Jeruzalem, branil ga bo in otel, prizanesel mu in ga oprostil.
6 Povrnite se k njemu, od katerega ste tako daleč zašli, sinovi Izraelovi!
7 Kajti tisti dan zavržejo vsak svoje malike srebrne in zlate malike svoje, ki so vam jih vaše roke naredile v greh.
8 Tedaj pade Asirec pod mečem, pa ne moževim, in ugonobi ga meč, pa ne človeški; in bežal bo v strahu pred mečem, in mladeniči njegovi bodo sužnji.
9 In skala njegova izgine od groze in knezi njegovi bodo potrti spričo prapora, govori Gospod, ki ima svoj ogenj na Sionu in svojo peč v Jeruzalemu.