1 O Gospod, ti si moj Bog; poviševal te bom, poveličeval ime tvoje; kajti storil si čuda, sklepe od starodavna, zvestobo in resnico.
2 Zakaj naredil si kup kamenja iz mesta, iz trdnega gradu razvalino, tujcev palačo si podrl, da ne bodi več mesto, na veke se ne sezida.
3 Zato te bo slavilo mogočno ljudstvo, mesta silovitih narodov te bodo častila.
4 Kajti bil si grad siromaku, grad potrebnemu, ko je bil v stiski, zavetje pred nevihto, senca pred vročino, ko je bilo srdito pihanje silovitnikov podobno nalivu, ki podira zid.
5 Kakor vročina na suhem kraju skrči vse, tako si ukrotil tujcev ropotanje, kakor oblakova senca uteši vročino, si zadušil zmagovalno petje silovitnikov.
6 In Gospod nad vojskami napravi vsem ljudstvom na tej gori gostovanje z mastnimi jedili, gostovanje s čistim vinom, pojedino s tolstimi pitanci, z vinom, očiščenim droži.
7 In na tej gori uniči tisto zagrinjalo, ki zagrinja vsa ljudstva, in tisti zastor, ki je razprostrt čez vse narode.
8 Smrt bo požrta za vekomaj; in Gospod, Jehova, obriše solze z obličij vseh in ljudstva svojega sramoto odpravi z vse zemlje. Kajti govoril je Gospod.
9 In poreko tisti dan: Glej, Bog naš je ta! čakali smo ga, da nas reši; ta je Gospod, ki smo ga čakali! Poskakovali bomo in se radovali zveličanja njegovega!
10 Zakaj na tej gori bo počivala roka Gospodova; in Moab bo poteptan na mestu svojem, kakor se tepta slama v gnojnici.
11 In razpne roke svoje v deželi svoji, kakor jih razpenja plavač, da bi plaval; On pa poniža prevzetnost njegovo, čeprav je tako umetnih rok.
12 In trdnjave tvojih trdnih, visokih zidov zvrne, podere in zruši na tla, prav v prah.