1 Potem ko je Bog nekdaj mnogokrat in na razne načine govoril očetom po prorokih,
2 nam je v teh zadnjih dneh govoril po Sinu, ki ga je postavil za dediča vseh stvari, ki je po njem naredil tudi svetove,
3 ki je odsvit slave in podoba bitja njegovega in vzdržuje vse z besedo moči svoje; ki je, potem ko je po sebi izvršil očiščenje grehov naših, sedel na desnico veličastva v višavah
4 in je tolikanj višji postal od angelov, kolikor odličnejše ime je podedoval mimo njih.
5 Kajti kateremu izmed angelov je kdaj rekel: „Sin moj si ti, jaz sem te danes rodil“, in zopet: „Jaz mu bodem za očeta in on mi bode za sina“?
6 In ko bo prvorojenca zopet vpeljal v svet, pravi: „In molijo naj ga vsi angeli Božji“.
7 In o angelih sicer pravi: „On dela angele svoje za vetrove in služabnike svoje za ognja plamen“,
8 o Sinu pa: „Prestol tvoj, o Bog, na veka vek. Pravičnosti žezlo je kraljestva tvojega žezlo.
9 Ljubil si pravico in sovražil krivico. Zato te je pomazilil Bog, Bog tvoj, z oljem veselja bolj nego sodeležnike tvoje“.
10 In: „Ti si v začetku, Gospod, ustanovil zemljo, in rok tvojih dela so nebesa;
11 njih bode konec, ti pa ostaneš; in vsa se bodo postarala kakor obleka,
12 in kakor plašč jih boš zvil, in izpremenila se bodo; ti pa si isti, in let tvojih ne bode konec“.
13 Kateremu izmed angelov pa je kdaj rekel: „Sedi na desnico mojo, dokler ne položim sovražnikov tvojih za podnožje nogam tvojim“?
14 Niso li vsi služabni duhovi, v službo pošiljani zaradi njih, ki imajo podedovati zveličanje?