1 In Gospod je govoril Mojzesu: Vstani, potuj gori odtod, ti in ljudstvo, ki si ga pripeljal iz dežele Egiptovske, v deželo, o kateri sem prisegel Abrahamu, Izaku in Jakobu in govoril: Semenu tvojemu jo hočem dati;
2 In pošljem angela pred teboj in izženem Kanaance, Amorejce in Hetejce in Ferizejce, Hevejce in Jebusejce;
3 potuj v deželo, v kateri teče med in mleko; zakaj jaz ne pojdem med vami, ker si trdovratno ljudstvo, da te ne pokončam kje na potu.
4 In ko je ljudstvo slišalo to hudo poročilo, so žalovali, in nihče ni oblekel lepotine svoje.
5 Zakaj Gospod je bil rekel Mojzesu: Reci sinovom Izraelovim: Ljudstvo trdovratno ste vi; ako bi šel en trenotek med vami, bi te pokončal. In sedaj odloži lepotičje svoje, da bom vedel, kaj naj ti storim.
6 In sneli so sinovi Izraelovi lepotičje s sebe pri gori Horebski.
7 In Mojzes vzame šator in si ga razpne zunaj tabora, daleč od taborišča, in ga je imenoval: Šator shoda. In bilo je, da je vsakdo, ki je iskal Gospoda, hodil k šatoru shoda, ki je bil zunaj tabora.
8 In kadarkoli je šel Mojzes ven k Šatoru, je vstalo vse ljudstvo, in vsakteri je stal ob vhodu šatora svojega in gledal za Mojzesom, dokler ni stopil v Šator.
9 Ko je pa Mojzes stopil v Šator, je prišel doli oblakov steber in stal ob vhodu Šatora, in Gospod je govoril z Mojzesom.
10 In videlo je vse ljudstvo oblakov steber ob vhodu v Šator; in vse ljudstvo je vstajalo in se poklanjalo, vsak ob vhodu šatora svojega.
11 In Gospod je govoril z Mojzesom iz obličja v obličje, kakor govori človek s prijateljem svojim. Potem se je vrnil v tabor; njegov strežnik pa, Jozue, sin Nunov, mladenič, ni šel iz Šatora.
12 In Mojzes reče Gospodu: Glej, ti mi velevaš: Vodi to ljudstvo gori, a nisi mi ga dal spoznati, koga pošlješ z menoj, čeprav si rekel: Poznam te po imenu, in našel si milost v mojih očeh.
13 Zdaj torej, če sem našel milost v tvojih očeh, mi pokaži pot svojo, da te spoznam in vem, čemu najdem milost v tvojih očeh; in glej, ta narod je tvoje ljudstvo.
14 On pa reče: Obličje moje te bo spremljalo, in dam ti pokoj.
15 In Mojzes mu reče: Ako nas ne bo spremljalo obličje tvoje, ne pelji nas iz tega kraja.
16 In po čem naj bo vendar očitno, da sem našel milost v tvojih očeh, jaz in ljudstvo tvoje? Ne li po tem, da hodiš z nami in smo odlikovani, jaz in ljudstvo tvoje, izmed vseh ljudstev, kar jih je na površju zemlje?
17 In Gospod reče Mojzesu: Tudi to reč, ki si jo govoril, hočem storiti, kajti našel si milost v mojih očeh in poznam te po imenu.
18 On pa reče: Pokaži mi, prosim, slavo svojo!
19 In odgovori: Storim, da pojde mimo tebe vsa dobrota moja, in klical bom ime Gospodovo pred teboj; in milostiv bodem, komur hočem biti milostiv, in usmilim se, kogar se hočem usmiliti.
20 In reče: Ne moreš videti obličja mojega, zakaj človek me ne more videti in ostati živ.
21 In Gospod reče: Glej, prostor je pri meni, tu se postavi na skalo.
22 In zgodi se, ko pojde mimo slava moja, da te postavim v skalno razpoko in te pokrijem z roko svojo, dokler ne preidem mimo.
23 Potem odmaknem roko svojo, in videl me boš odzadaj, a obličja mojega ne bode videti.