1 Govoril pa je bil Gospod Mojzesu: Še eno šibo pošljem nad Faraona in nad Egipt, potem vas izpusti odtod; ko vas res izpusti, vas še celo izžene odtod.
2 Govori zdaj na ušesa ljudstvu, naj prosi vsakdo od svojega soseda in vsaka od sosede svoje srebrnih in zlatih dragotin.
3 In dal je Gospod ljudstvu milost v očeh Egipčanov. Tudi Mojzes je bil jako imeniten mož v deželi Egiptovski, v očeh služabnikov Faraonovih in v očeh ljudstva.
4 In Mojzes reče: Tako pravi Gospod: Opolnoči pojdem sredi Egipta;
5 in umrjo vsi prvorojenci v Egiptovski deželi, od prvenca Faraonovega, ki bi mu bilo sedeti na njegovem prestolu, do prvenca dekle pri ročnem mlinu in vsa prvenščina živali.
6 In bo veliko vpitje po vsej deželi Egiptovski, kakršnega nikoli ni bilo in ga nikdar več ne bode.
7 A pri vseh sinovih Izraelovih niti pes ne migne z jezikom svojim, ne proti ljudem, ne proti živini, zato da izprevidite, da Gospod dela razloček med Egipčani in med Izraelom.
8 In pridejo k meni doli vsi ti služabniki tvoji ter, priklanjajoč se mi, poreko: Izidi ti in vse ljudstvo, ki ti sledi; in potem izidem. In odšel je izpred Faraona v goreči jezi.
9 In Gospod je rekel Mojzesu: Faraon vaju ne posluša, zato da se pomnožé čudeži moji v Egiptovski deželi.
10 In Mojzes in Aron sta storila vse te čudeže pred Faraonom; a Gospod je otrdil srce Faraonovo, in on ni odpustil sinov Izraelovih iz dežele svoje.