1 Na ležišču svojem po noči sem iskala njega, ki ga ljubi duša moja; iskala sem ga, a nisem ga našla.
2 Rečem: Naj vstanem in prehodim mesto, po ulicah in po trgih hočem iskati njega, ki ga ljubi duša moja. Iskala sem ga, a nisem ga našla.
3 Zalotili so me stražarji, ki hodijo po mestu; vprašam jih: Ste ga li videli, ki ga ljubi duša moja?
4 Le malo sem prešla mimo njih, ko sem ga našla, ki ga ljubi duša moja. Prijela sem ga in ga nisem pustila, dokler ga nisem vpeljala v matere svoje hišo in v hram porodnice svoje.
5 Rotim vas, hčere jeruzalemske, pri gazelah in pri košutah poljskih, da ne prebudite in ne predramite ljubezni, dokler ji je drago!
6 Kdo je ona, ki prihaja gori iz puščave, podobna stebru dima, polna vonja mire in kadila, vsakršnega dišečega prahu trgovčevega?
7 Glejte tu, prenosna postelja Salomonova: šestdeset junakov okoli nje, izmed Izraelovih junakov!
8 Vsi znajo sukati meč, so vešči vojni; slednji ima meč ob bedru svojem zaradi strahu po noči.
9 Nosilnico krasno si je napravil kralj Salomon iz lesa libanonskega.
10 Stebre njene je naredil iz srebra, slonilo iz zlata, sedalo iz škrlata, znotraj pa je umetno vezena z ljubeznijo od hčera jeruzalemskih.
11 Pojdite ven, o hčere sionske, in glejte kralja Salomona v vencu, s katerim ga je ovenčala mati njegova v dan poroke njegove in v dan veselja njegovega srca.